Nastanek reda
Ordo equestris vini Europae – Evropski red vitezov vina izhaja iz leta 1984 ustanovljenega Gradiščansko-panonskega reda vitezov vina s sedežem v Železnem (Eisenstadt) na Gradiščanskem (Burgenland) v Avstriji. Red se je skliceval na nasledstvo srednjeveškega viteškega reda Sv. Jurija (St.Georgs-Ritterorden) iz leta 1468, ki ga je ustanovil habsburški cesar Friderik III., ker je bil prvi veliki mojster tega reda vojvoda Sibenchirter, mestni gospod Železnega in je nekaj časa od tu vodil red.
Pokojni nadvojvoda Otto von Habsburg-Lothringen, prvi panevropejec, je 27. maja 2005 v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju na Ordo equestris vini Europae prenesel pravno nasledstvo po redu Sv. Jurija iz leta 1468/69 s pooblastilom, da svetovni vidik srednjeveškega reda prilagodi današnjemu času in ga nadaljuje v povezavi z vinsko kulturo.
Sedanji vodja dinastije nadvojvoda Karl von Habsburg-Lothringen pa je v Železnem 20. junija 2009 potrdil omenjeno pravno nasledstvo in pooblastilo ter ga podaljšal še na Red sv. Jurija, ki ga je okrog leta 1333 ustanovil habsburški vojvoda Otto der Fröhliche v. Innerösterreich. Prvi senatni konzul je ob tem dobil naziv Magister Generalis, kar pomeni Veliki mojster. Ordo equestris vini Europae pomeni tretje obdobje srednjeveških redov Sv. Jurija, ki pa seveda ni več vojaški viteški red, temveč red miru, njegovi zapriseženci pa vitezi miru.
Habsburžani so po padcu monarhije leta 1918 sicer izgubili vse državniške pravice in imetje, obdržali pa so pravico do plemiških nazivov in tudi pravico do njihovega podeljevanja. Za viteštvo je namreč najbolj pomembno to, ob temeljnih vrednotah seveda, da se nihče ne more sam oklicati za viteza. Danes ima Ordo equestris vini Europae 26 konzulatov v evropskih državah in šteje približno 4.500 pripadnikov, kar je največja tovrstna asociacija na svetu.
Qrdo equestris vini Europae morda komu deluje arhaično in v tretjem tisočletju nepotrebno delovanje. Nasprotno! Navidezna arhaičnost je žlahtni dragulj v globaliziranem in hlastajočem svetu po trenutnih dosežkih na gmotni osnovi. V porušenih vrednotah, kjer je materialna korist povzdignjena nad duhovno razsežnost človekove narave, je sodobno vinsko viteštvo opora vsem, ki še verjamejo v naravo, njene zakonitosti, v iskreno prijateljstvo med ljudmi in mir na svetu. Kdor prijateljuje, se ne bojuje. Kdor spoznava vinsko kulturo in se ob njej uči modrosti življenja, ne bo zašel na pota zasvojenosti. Ali kakor je rekel že Konfucij: »Za pijanost ni krivo vino, temveč tisti, ki ga pije!«
Pokojni nadvojvoda Otto von Habsburg-Lothringen, prvi panevropejec, je 27. maja 2005 v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju na Ordo equestris vini Europae prenesel pravno nasledstvo po redu Sv. Jurija iz leta 1468/69 s pooblastilom, da svetovni vidik srednjeveškega reda prilagodi današnjemu času in ga nadaljuje v povezavi z vinsko kulturo.
Sedanji vodja dinastije nadvojvoda Karl von Habsburg-Lothringen pa je v Železnem 20. junija 2009 potrdil omenjeno pravno nasledstvo in pooblastilo ter ga podaljšal še na Red sv. Jurija, ki ga je okrog leta 1333 ustanovil habsburški vojvoda Otto der Fröhliche v. Innerösterreich. Prvi senatni konzul je ob tem dobil naziv Magister Generalis, kar pomeni Veliki mojster. Ordo equestris vini Europae pomeni tretje obdobje srednjeveških redov Sv. Jurija, ki pa seveda ni več vojaški viteški red, temveč red miru, njegovi zapriseženci pa vitezi miru.
Habsburžani so po padcu monarhije leta 1918 sicer izgubili vse državniške pravice in imetje, obdržali pa so pravico do plemiških nazivov in tudi pravico do njihovega podeljevanja. Za viteštvo je namreč najbolj pomembno to, ob temeljnih vrednotah seveda, da se nihče ne more sam oklicati za viteza. Danes ima Ordo equestris vini Europae 26 konzulatov v evropskih državah in šteje približno 4.500 pripadnikov, kar je največja tovrstna asociacija na svetu.
Qrdo equestris vini Europae morda komu deluje arhaično in v tretjem tisočletju nepotrebno delovanje. Nasprotno! Navidezna arhaičnost je žlahtni dragulj v globaliziranem in hlastajočem svetu po trenutnih dosežkih na gmotni osnovi. V porušenih vrednotah, kjer je materialna korist povzdignjena nad duhovno razsežnost človekove narave, je sodobno vinsko viteštvo opora vsem, ki še verjamejo v naravo, njene zakonitosti, v iskreno prijateljstvo med ljudmi in mir na svetu. Kdor prijateljuje, se ne bojuje. Kdor spoznava vinsko kulturo in se ob njej uči modrosti življenja, ne bo zašel na pota zasvojenosti. Ali kakor je rekel že Konfucij: »Za pijanost ni krivo vino, temveč tisti, ki ga pije!«
